|
|
|
Dihur
|
Dihur |
|
|
| (Mustela putorius furo) |
| |
| Dihurji so postali v zadnjem času zelo priljubljeni hišni ljubljenci tudi pri nas. Imajo zelo igriv in živahen značaj, so razmeroma majhni, inteligentni, učljivi, crkljivi, čisti in še bi lahko naštevali lastnosti, ki jih uvrščajo med odlične hišne ljubljence. Ob pravilni negi, prehrani in zdravstveni oskrbi lahko dočakajo od 6 do 10 let starosti. Ko se odločate za dihurja imejte torej v mislih, da gre za dolgoročno in odgovorno odločitev, ki pa bo s strani vašega zvestega in živahnega prijatelja bogato poplačana. |
| |
 |
| |
| Osebni podatki |
| |
Znanstveno ime: Mustela putorius furo
Življenska doba: 6 – 10 (max. 12 let)
Spolna zrelost: 5 – 6 mesecev oz. prvo pomlad po rojstvu
Število mladičev: 6 – 10
Telesna temperatura: 37,8 – 39,4 °C (merjeno rektalno)
Pulz: 216 – 250/min (v povprečju 225) |
| |
| Dihur kot ljubljenec |
| |
| Dihurji so, ko ne spijo, zelo aktivne živali, zato potrebujejo obilo stimulacije iz okolja, v katerem se nahajajo. V kolikor ste veliko zdoma, si lahko omislite tudi dva dihurja, ki se bosta medsebojno igrala. V vsakem primeru pa bo dihur zelo vesel vaše družbe. Po obdobju spoznavanja in privajanja, ki ga moramo nadzirati, se dihur zelo dobro počuti tudi v družbi večine psov in mačk. Ptice, plazilce, glodalce in podobne manjše živali pa je treba pred dihurjem zavarovati, saj so te živali njihov naravni plen. Dihurji tudi niso idealni ljubljenci za majhne otroke. Visok glas in hitri gibi so za dihurje neprijetni, zato naj bodo otroci v družbi dihurja vedno pod nadzorom odraslih oseb. Dihurji so izjemno čiste živali, ki si izberejo mesto za opravljanje potreb. Na mesto za iztrebljanje lahko namestite pladenj in časopisni papir, ki ga je enostavno menjati. V ta namen lahko uporabite tudi mačje stranišče. Zelo pomembno je, da stranišče čistite redno, sicer si lahko dihur premisli in si za stranišče izbere drugo mesto. |
| |
| Namestitev |
| |
| Gre za zelo aktivno žival, zato ji priskrbite kar se da prostorno bivališče, ki ga lahko predstavlja kletka ali pa kar cela soba. Velikost kletke naj bo prilagojena številu živali in času, ki ga preživijo v njej. V kolikor je dihur večinoma spuščen in prosto teka po stanovanju, potem je kletka lahko tudi razmeroma majhna, saj bo dihur v njej le takrat, ko spi in ko vas ni doma. Kletka naj bo nameščena na suhem in mirnem mestu stran od oken, grelnih teles, neposrednega sonca in prepiha. V kletki zagotovite toplo in mehko nastlano mesto za spanje. Dobro se obnesejo žičnate kletke izdelane prav za dihurje. Takšne kletke imajo običajno nameščenih več ploščadi v različnih višinskih nivojih, tunele in kotiček za spanje. Dihurji so mojstri pobegov, zato se vedno prepričajte, ali ste kletko dobro zaprli. Pred izpustom iz kletke zaprite vsa okna, vrata in odprtine, v katere ne želite, da bi dihur zlezel. Bodite pozorni tudi na električne kable, telefonske priključke in podobne napeljave, ki jih je treba zaščititi tako, da bodo dihurju nedosegljive. Dihurji so zelo igrive in družabne živali, ki imajo rade družbo ljudi in vrstnikov. V kolikor imate samo eno žival, morate za dodatno stimulacijo v obliki igre in zabave poskrbeti skrbniki. Tudi sicer naj imajo dihurji obilo igrač, tunelov in skrivališč, ki dihurju zagotavljajo poligon za zabavo in razgibavanje. |
| |
| Rokovanje / prijemanje |
| |
| Rokovanje dihurjev naj bo nežno, toda čvrsto. Med prijemanjem in dvigovanjem mora imeti dihur vedno občutek udobnosti in varnosti. Eno roko podložite dihurju pod prsni del na področju prednjih nog, z drugo roko pa ga podprite pod zadkom. Dihurji še zdaleč niso agresivni, vendar lahko v svoji radovednosti testno tudi ugriznejo, s čimer ne želijo storiti nič žalega, temveč le preizkušajo nove materiale. Dihur namreč okolico otipava in raziskuje z gobčkom in zobmi. V obdobju privajanja, dokler se z dihurjem ne spoznate, bodite previdni in se mu ne približajte z obrazom. Nov skrbnik predstavlja v tem obdobju novost, ki jo je potrebno raziskati in ker dihurji nimajo rok, to pač počno s pomočjo gobčka in zob. Če vas dihur v obdobju privajanja ugrizne, ne vpijte in ne delajte hitrih gibov, saj boste s tem dihurja prestrašili in tako podaljšali obdobje privajanja. Namesto tega raje ostanite mirni in dihurja nežno odrinite. Bodite vztrajni, s pogostim prijemanjem in ponujanjem priboljškov vam bo kmalu zaupal. S pravilnim in nežnim pristopom si boste pridobili zaupanja vrednega prijatelja, ki vas bo dnevno razveseljeval s svojimi norčijami in igrivostjo. Večina skrbnikov dihurjev se na svojega ljubljenca tako naveže, da brez njega preprosto ne zna več živeti. |
| |
|
|
| |
| Igra |
| |
| Dihurji so izjemno igrive živali. Ko se razigrajo začnejo uprizarjati »bojni ples« z značilnim poskakovanjem v stran in sočasnim zvijanjem, medtem pa imajo odprta usta in spuščajo sikajoče glasove. Nekateri v svoji vnemi celo prevračajo kozolce. Dihurji obožujejo »lov« na skrbnikove noge in skakanje na viseče mačje igrače. Zelo radi se igrajo lov iz zasede. Izza sedežne garniture zalezujejo vrstnika ali pa kar svojega skrbnika. Nekateri dihurji se, podobno kot mačke, zelo radi igrajo tudi z žogicami in drugimi kotalečimi se predmeti. Obožujejo tek po cevnih tunelih, skrivalnice v kartonastih škatlah in še bi lahko naštevali. Igra predstavlja tako pomemben del življenja dihurjev, da tega dejavnika nikakor ne smemo zanemariti. Poskrbite, da bo imel dihur dovolj igrač, tunelov in skrivališč. Palica z vrvico in miško na koncu je igrača, ki dihurja popolnoma obnori in se je nikoli ne naveliča. Našli jo boste med igračami za mačke. Igrače občasno zamenjajte in dihurju tako popestrite dan. Bodite pozorni na to, da so igrače in skrivališča varna in nerejena iz nestrupenih materialov ter takšna, da se dihur na njih ne mora poškodovati ali zatakniti. Izberite le igrače primerne velikosti in narejene iz materialov, ki jih dihur ne more zgristi, saj se v primeru zaužitja pogosto pojavi zaprtje prebevil. Dihurja lahko s pomočjo ustrezne oprsnice in povodca peljete na sprehod, nikoli pa ga ne spuščajte, saj se lahko hitro izgubi. |
| |
| Prehrana dihurjev |
| |
|
Dihurji so mesojede živali v pravem pomenu besede. Naravna prehrana dihurjev vključuje številne majhne živali (glodalce, ptice, žabe, žuželke itd.), ki jih pojedo v celoti s kostmi in drobovino vred. Takšni prehrani so prilagojena tudi njihova prebavila, ki so zelo kratka, kar je značilnost striktnih mesojedov. Zaradi kratkih prebavil mora biti hrana za dihurje ustrezno koncentrirana in sestavljena predvsem iz mesa skupaj s kostmi in pripadajočim maščobnim tkivom vred, ki pokrije dihurjeve potrebe po energiji. Dihurji se hranijo večkrat dnevno, vendar v manjših količinah, zato naj imajo hrano vedno na razpolago. Presežno hrano lahko skrijejo za hude čase, zato bodite pozorni, da takšna hrana ne bo pričela gniti. Osnovno prehrano udomačenega dihurja lahko zagotovimo s kakovostno tovarniško pripravljeno hrano za dihurje ali visoko kakovostno hrano za mačje mladiče. Hrana za odrasle mačke ni ustrezna za prehrano dihurjev. Poleg pripravljene hrane je dihurju priporočljivo ponuditi tudi surovo meso, najbolje v obliki celih živali, kot so dan stari piščanci, gojene miši ali podgane s kožo, kostmi in drobovino vred. Nekatere trgovine z malimi živalmi imajo v prodaji zamrznjene miši in podgane namenjene prehrani plazilcev, ki so odlična hrana tudi za dihurje. Primerna so tudi piščančja krila, vratovi perutnine, kunčje meso in podobno. Izogibajte se kuhani hrani. Žive živali so iz etičnih razlogov neprimerne za hranjenje domačih živali. Sveža pitna voda naj bo vedno na voljo. Izberite težko nizko posodo, ki je dihur ne more prevrniti.
|
| |
| Priboljški |
| |
| Dihurjem lahko občasno kot priboljšek ponudite surovo ali kuhano jajce. Tudi košček surovih jeter, srca in druge drobovine predstavlja dihurju odličen naraven priboljšek. Občasno lahko dihurje pocrkljate tudi s komercialnimi priboljški za dihurje ali za mačke, ki vam bodo v veliko pomoč tudi pri vzgoji dihurjev. Toda pozor, priboljški ne smejo predstavljati glavnino obroka. Bodite pozorni, da se dihur ne zredi pretirano. |
| |
| Neprimerna hrana za dihurja |
| |
| Dihurji nimajo encima za razgradnjo mlečnega sladkorja, zato mleko ni primerno zanje, lahko pa jim občasno ponudite jogurt. Dihurjev ne smete hraniti z večjo količino hrane, ki vsebuje obilo sladkorjev, škroba in vlaknine. Sadje, zelenjava, žitarice, kruh, sladkarije itd. so v večjih količinah neprimerni in lahko vodijo do razvoja bolezni. Rastlinske beljakovine, ki jih vsebuje soja in druge stročnice so za dihurja slabo prebavljive in niso primerne za njegovo prehrano. V kolikor bi dihurja hranili s takšno hrano, bi to privedlo do razvoja ene izmed bolezni, kot je npr. rak trebušne slinavke, sečni kamni, vnetje prebavil, bolezni kože in podobne motnje, ki se pojavijo ob neustrezni prehrani. Tudi pasja hrana ni primerna za prehrano dihurjev, saj vsebuje prenizek delež beljakovin in maščob ter previsok delež ogljikovih hidratov. Za dihurje nezdrava hrana so tudi oreščki in svinjina. Kuhinjska sol, soljena hrana in čokolada je za dihurje smrtno nevarna. Zato se izogibajte hranjenju z ostanki od mize. |
| |
 |
| |
| Kastracija samca oziroma sterilizacija samice |
| |
|
Kastracija samca oz. sterilizacija samice je priporočljiva iz večih razlogov. Nekastrirani samci imajo predvsem v obdobju parjenja značilen in močnejši vonj, ki ga s kastracijo močno omilimo. S kastracijo zbledi tudi bojevitost, ki jo kažejo nekastrirani samci. Ti so po naravi samotarji, ki se ne družijo z drugimi dihurji. Kastrirani samci pa lahko, po obdobju uvajanja, živijo mirno in igrivo skupno življenje.
V kolikor dihurjev nimate namena razmnoževati je zelo priporočljivo, da sterilizirate tudi samico. Dihurke imajo namreč inducirano ovulacijo, kar pomeni, da se jajčece sprosti le ob spolni združitvi s samcem. V kolikor samice ne parite, torej ne pride do ovulacije. Takšno stanje pa lahko privede do hormonske neuravnoteženosti in celo do pogina živali. Idealno je, če dihurko sterilizirate pri starosti 4 – 6 mesecev.
|
| Ali dihur smrdi |
| Vsi poznamo pregovor »smrdi kot dihur«, ki pa je do dihurjev žaljiv in krivičen. Tako kot vse živali, imajo tudi dihurji značilen telesni vonj, ki pa ga še zdaleč ne bi mogli opisati kot smrad. Celo nasprotno, marsikateri skrbik dihurja bi vam znal povedati, da njegov dihur prav prijetno diši. Od kod torej takšen pregovor? Resnica je namreč sledeča, dihurji imajo ob anusu nameščeno parno paranalno ali smradno žlezo, katere izločki služijo predvsem za obrambo živali. Izloček teh žlez ima resnično zelo močan in neprijeten vonj, ki pa ga dihur uporabi le v primeru velike nevarnosti, npr. ob napadu psa, lisice ali katere druge živali. Večina udomačenih dihurjev tega obrambnega mehanizma nikoli ne uporabi, saj se ob primerni in odgovorni oskrbi nikoli ne znajdejo v takšni situaciji. |
| |
| Nega dihurja |
| |
| Dihurji sami skrbijo za telesno čistočo, podobno kot mačke. Dihurjev ni priporočljivo kopati brez razloga, vsaj prepogosto ne. Redno pa jim pregledujte in po potrebi čistite ušesa, v katerih se nabira rjavkast izloček, na katerem se lahko zaredijo garje. Občasno jim je treba skrajšajti kremplje, prvič naj vam to pokaže veterinar. Bodite pozorni tudi na bolhe in klope, še posebno, če dihurja vodite na zunanje sprehode. Dihurjev ni treba česati, lahko pa to počnete, če dihurju ugaja. Ob napačni prehrani se lahko pojavijo težave z zobmi, zato dihurju vsaj občasno ponudite surove kosti z mesom vred. V ta namen se dobro obnesejo perutninska krila, vratovi in podobni kosi mesa z drobnejšimi kostmi. Z glodanjem in trenjem kosti si dihur neguje in čisti zobe. Izogibajte pa se kostem, ki so bile toplotno obdelane (kuhane ali pečene), saj se te lomijo bolj koničasto kot surove in predstavljajo večjo nevarnost za nastanek poškodb. |
| |
| Zdravstveno varstvo dihurjev |
| |
| V kolikor dihurja pravilno hranite in zanj pravilno skrbite, bo le redko zbolel. Kljub vsemu pa velja opozoriti na nekaj posebnosti. Dihur se lahko od ljudi naleze prehlada in gripe, ki sta lahko za dihurja tudi usodni bolezni, zato poskrbite za ustrezne preventivne ukrepe, v kolikor kateri izmed družinskih članov zboli za omenjenima boleznima. Dihurji lahko zbolijo tudi za pasjo kugo, zato jih je pred to boleznijo zelo priporočljivo cepiti, saj v primeru, da zbolijo tudi poginejo. Dihurja prvič cepimo proti pasji kugi v starosti 7-8 tednov, drugič pri 9-11 tednih, tretje cepljenje pa se opravi pri 12-14 tednih starosti. Nato se cepljenje enkrat letno ponovi. V kolikor se odpravljate ali pa živite na področju, kjer so prisotne srčne gliste, poskrbite za preventivno zaščito, ki jo predpiše veterinar. Dihurji so zelo občutljivi na toplotni udar, zato jim v vročih poletnih mesecih priskrbite senčno in hladno zatočišče ter obilo sveže vode za pitje. Tudi pretirano vlažno okolje je za dihurja zelo škodljivo. V kolikor pri svojem dihurju opazite nenavadno obnašanje ali pa katerikoli bolezenski znak, se nemudoma zglasite pri veterinarju. |
| |
| Potovanje z dihurjem |
| |
| V kolikor želite s svojim dihurjem prečkati mejo, mora biti ljubljenec označen z mikročipom, cepljen proti steklini in imeti potni list. Vse to pa uredite pri vašem veterinarju. |
|
|
|
|
ZOOTIC svetuje!
Imate glede svojega ljubljenca vprašanje? Želite nasvet glede hrane ali opreme? Ste zaskrbljeni zaradi ljubljenčevega zdravja? Na vsa ta in druga vprašanja vam bo odgovorila naša ekipa strokovnjakov.
Svoje vprašanje zastavite na
E-poštni naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebujete Javascript
|
