Beli dihur

(Mustela putorius furo)

Beli duhur, Dihurji, ZOOTIC, dihur kot ljubljenčekDihurji so postali v zadnjem času zelo priljubljeni hišni ljubljenci tudi pri nas. So igrivi in zelo živahni, so razmeroma majhni, inteligentni, učljivi, crkljivi, čisti in še bi lahko naštevali lastnosti, zaradi katerih jih štejemo med odlične hišne ljubljence.

Ob pravilni negi, prehrani in zdravstveni oskrbi lahko dočakajo od 6 do 10 let starosti. Ko se odločamo za dihurja imejmo torej v mislih, da gre za dolgoročno in odgovorno odločitev, ki pa bo s strani zvestega in živahnega prijatelja bogato poplačana.

Dihur kot ljubljenec

Dihur je, ko ne spi, zelo aktivna žival, zato potrebuje obilo stimulacije iz okolja. Je zelo igriva in družabna žival, ki ima rada družbo ljudi in vrstnikov. Če imamo le eno žival, moramo za igro in zabavo poskrbeti skrbniki. Po obdobju spoznavanja in privajanja, ki ga moramo nadzirati, se dihur zelo dobro počuti tudi v družbi večine psov in mačk. Ptice, plazilce, glodavce in podobne manjše živali pa je treba pred dihurjem zavarovati, saj so te živali njihov naravni plen. Dihurji so zelo čiste živali, a mojstri pobegov, zato se vedno prepričajmo, ali smo kletko varno zaprli.

Namestitev dihurja

Priskrbimo kar se da prostorno bivališče, ki je lahko kletka ali pa kar cela soba. Velikost kletke naj bo prilagojena številu živali in času, ki ga preživijo v njej. Če dihur bolj ali manj prosto teka po hiši, je kletka lahko tudi razmeroma majhna. Nameščena naj bo na suhem in mirnem mestu, stran od oken in grelnih teles, kjer ni neposredne sončne svetlobe in ni prepiha. V kletki naj ima živalca toplo in mehko nastlan prostor za počitek. Zelo primerne so žičnate kletke, izdelane prav za dihurje. Takšne kletke imajo ponavadi nameščenih več ploščadi v različnih višinskih nivojih, predore in kotiček za spanje. Na mesto za iztrebljanje lahko namestimo pladenj in časopisni papir, ki ga redno menjamo. Dobro se obnese tudi mačje stranišče.

Prijemanje in “crklanje” dihurja

Dihurje prijemamo nežno, a čvrsto. Med prijemanjem in dvigovanjem mora imeti dihur vedno občutek udobnosti in varnosti. Primemo ga tako, da eno roko podložimo pod prsni del na predelu prednjih nog, z drugo roko pa ga podpremo pod zadkom. Udomačeni dihurji niti po naključju niso napadalni, lahko pa ugriznejo iz radovednosti, s čimer ne želijo storiti nič žalega. Dihur namreč okolico otipava in raziskuje z gobčkom in zobmi. V obdobju privajanja na novo okolje, dokler se z njim povsem ne spoznamo, bodimo previdni in se mu ne približajmo z obrazom. Nov skrbnik je za dihurja vsekakor novost, ki jo je treba raziskati in ker dihurji nimajo rok, to pač počnejo s pomočjo gobčka in zob. Če nas dihur v obdobju privajanja ugrizne, ne kričimo in ne delajmo hitrih gibov, saj bi ga s tem prestrašili in tako podaljšali obdobje privajanja. V takšnem primeru zato ostanimo mirni in dihurja nežno odrinimo. Bodimo vztrajni, s pogostim prijemanjem in ponujanjem priboljškov nam bo kmalu začel zaupati.Večina skrbnikov se na svojega ljubljenca tako naveže, da brez njega preprosto ne zna več živeti.

Igra

Dihur je silno igriva žival. Ko se razigra, začne uprizarjati “bojni ples” z značilnim poskakovanjem v stran in s hkratnim zvijanjem, medtem pa ima odprta usta in spušča sikajoče glasove. Dihur obožuje “lov” na skrbnikove noge in skakanje na viseče mačje igrače. Zelo rad se igra “lov iz zasede”. Primeroma; Izza sedežne garniture zalezujejo vrstnika ali pa kar svojega skrbnika. Nekateri dihurji se, podobno kot mačke, zelo radi igrajo tudi z žogicami in z drugimi kotalečimi se predmeti. Obožuje tek po cevnih predorih, skrivanje v kartonastih škatlah in še bi lahko naštevali. Igra predstavlja tako pomemben del življenja dihurja, da tega dejavnika nikakor ne smemo zanemariti. Poskrbimo, da bo imel dovolj igrač, predorov in skrivališč. Palica z vrvico in miško na koncu je igrača, ki dihurja povsem prevzame in se je nikoli ne naveliča. Takšno igračo bomo našli med igračami za mačke. Igrače kdaj pa kdaj zamenjajmo in mu s tem popestrimo dan. Bodimo pozorni na to, da so igrače in skrivališča varna in narejene iz nestrupenih materialov ter takšna, da se dihur z njimi ne more poškodovati.

Prehrana dihurjev

Dihurji so v pravem pomenu besede mesojede živali. Naravna prehrana dihurjev vključuje številne majhne živali (glodavce, ptice, žabe, žuželke itd.), ki jih zaužijejo v celoti, s kostmi in drobovino vred. Takšni prehrani so prilagojena tudi njihova prebavila. Zato mora biti hrana za dihurje ustrezno koncentrirana in sestavljena predvsem iz mesa, skupaj s kostmi in pripadajočim maščobnim tkivom vred, ki pokrije dihurjeve potrebe po energiji. Dihurji se hranijo večkrat na dan, vendar v manjših količinah, zato naj imajo hrano vedno na voljo. Osnovno prehrano udomačenega dihurja lahko zagotovimo s kakovostno tovarniško pripravljeno hrano za dihurje ali z visoko kakovostno hrano za mačje mladiče. Hrana za odrasle mačke ni ustrezna za prehrano dihurjev. Poleg tovarniško pripravljene hrane priporočamo tudi surovo meso. Še najbolje, da ga damo v obliki en dan starih piščancev, lahko pa mu ponudimo tudi gojene miši ali podgane s kožo, kostmi in drobovino vred. Nekatere trgovine za male živali imajo v prodaji zamrznjene miši in podgane namenjene prehrani plazilcev, ki so odlična hrana tudi za dihurje. Primerna so tudi piščančja krila, vratovi perutnine, kunčje meso in podobno. Izogibajmo se kuhani hrani! Žive živali iz etičnih razlogov niso primerne za hranjenje hišnih živali. Vedno naj bo na voljo tudi sveža pitna voda, ki naj bo v težki, nizki posodici, ki je dihur ne more prevrniti.

Za dihurja neprimerna hrana

Dihurji nimajo encima za razgradnjo mlečnega sladkorja, zato mleko zanje ni primerno, lahko pa jim kdaj pa kdaj ponudimo jogurt. Dihur ne sme dobiti velikih količin hrane, ki vsebuje obilo sladkorjev, škroba in vlaknine. Sadje, zelenjava, žitarice, kruh, sladkarije itd. v večjih količinah niso primerni in lahko povzročijo, da žival zboli. Rastlinske beljakovine, ki jih vsebuje soja in druge stročnice, so za dihurja slabo prebavljive in niso primerne za njegovo prehrano. Tudi pasja hrana ni primerna za prehrano dihurjev, saj vsebuje prenizek delež beljakovin in maščob ter previsok delež ogljikovih hidratov. Za dihurje nezdrava hrana so tudi oreščki in svinjina. Kuhinjska sol, soljena hrana in čokolada pa so za dihurje smrtno nevarna živila. Zato se izogibajmo dajanju ostankov z mize.

Kastracija in sterilizacija

Kastracija samca oziroma sterilizacija samice je priporočljiva iz več razlogov. Nekastrirani samci imajo predvsem v obdobju parjenja značilen neprijeten vonj, ki ga s kastracijo močno omilimo. S kastracijo zbledi tudi bojevitost, ki jo kažejo nekastrirani samci. Ti so po naravi samotarji, ki se ne družijo z drugimi dihurji. Kastrirani samci pa lahko, seveda po obdobju uvajanja, mirno živijo v igrivem sožitju z vrstniki.

Če se ne nameravamo ukvarjati z vzrejo dihurjev, je zelo priporočljivo, da steriliziramo tudi samico. Dihurke imajo namreč tako imenovano inducirano ovulacijo, se pravi, da se jajčece sprosti le ob spolni združitvi s samcem. Če samice ne parimo, torej ne pride do ovulacije. Takšno stanje pa lahko poruši hormonalno ravnotežje, kar lahko povzroči celo pogin živali. Najbolj primeren čas za sterilizacijo je v starosti od 4 do 6 mesecev.

Ali dihur smrdi? Ne!

Vsi poznamo pregovor “smrdi kot dihur”, ki pa za dihurja žaljiv in krivičen. Tako kot vse živali, imajo tudi dihurji značilen telesni vonj, ki pa ga še zdaleč ne bi mogli opisati kot smrad. Celo nasprotno, marsikateri skrbnik dihurja bi nam povedal, da njegov dihur prav prijetno diši. Od kod torej takšen pregovor? Resnica je, da imajo dihurji ob zadnjični odprtini nameščeno parno paranalno ali smradno žlezo, katere izločki služijo predvsem za obrambo živali. Izloček teh žlez ima resnično zelo močan in neprijeten vonj, ki pa ga dihur uporabi le v primeru  življenjske nevarnosti, denimo, ob napadu psa, lisice ali katere druge živali. Večina udomačenih dihurjev tega obrambnega mehanizma nikoli ne uporabi, saj se ob primerni in odgovorni oskrbi nikoli ne znajdejo v takšnih okoliščinah.

Preberite tudi

Sorodni prispevki
Hrček – Vrste hrčkov Hrček - Vrste hrčkov   Sirijski ali zlati hrček Mesocricetus auratus Zlati hrček je najbolj razširjena vrsta in sodi med večje hrčke. Kožuh...
Degu – Octodon degus Degu Octodon degus   Socializacija in vzgoja Ko novega ljubljenca prinesete domov, ga pustite, da se navadi na novo okolje in razišče svoj no...
Činčila – Zdravstvene težave činčile Zdravstvene težave činčile   Motne oči Motne oči, ki so poleg tega še mokre z otečenimi vekami ali belim izcedkom so znak okužbe, ki jo lahko ...