Zlata ribica – Carassius auratus

 

Izvor in zgodovina

Cassius auratus, zlata ribica, akvarij, akvaristika, akvarijske ribice, trgovina za male živali, ZOOTICZlata ribica je ena izmed najdlje udomačenih in najpogosteje gojenih okrasnih ribic. Udomačevanje se je začelo na Kitajskem pred približno 1700 leti, ko so starodavni Kitajci njenega prostoživečega prednika sprva gojili za prehrambene namene. Med prvobitnimi srebrno sivimi ribami so se občasno pojavili tudi bolj barviti, rumenkasto obarvani primerki v katerih so takratni gojitelji poleg kulinarične vrednosti prepoznali tudi zunanjo lepoto živali. Lepše obarvane primerke so ločili in jih gojili ločeno, tako se je začela umetna selekcija, ki je botrovala nastanku številnih pasem. Leta 1502 so zlato ribico prvič uvozili na Japonsko, kjer je bila deležna velike pozornosti in nadaljnje selekcije. Evropo je zlata ribica osvojila s pomočjo portugalskih mornarjev, ki so čudežne in takrat izjemno dragocene ribice v svojo domovino prvič pripeljali leta 1611.

Pasme kot rezultat človeške selekcije

Do danes so predvsem kitajski in japonski gojitelji vzgojili izjemno veliko število pasem in variacij, ki se med seboj razlikujejo po velikosti in obliki telesa, namestitvi oči, obliki lusk, telesnih izrastkih, obarvanosti,  konfiguraciji, velikosti in obliki plavuti in še nekaterih drugih lastnostih. Zanimivo je, da selekcija na Kitajskem in drugod po Aziji temelji predvsem na pogledu od zgoraj, v Evropi in ZDA pa na pogledu s strani. Vzrok za to tiči v prevladujočem načina gojenja. V Evropi in ZDA gojijo plemenitejše pasme zlatih ribic predvsem v akvarijih, v Aziji pa jih gojijo v glinenih posodah in ribnikih, kjer jih je mogoče opazovati le od zgoraj.

Sodobne zlate ribice so lahko rdeče, oranžne, bele, rožnate, rumene, rjave ali črne barve. Seveda pa obstajajo tudi številne kombinacije vseh naštetih barv. Pasma shubunkin pa premore celo navidezno modro obarvanost, ki pa je posledica igre svetlobe in ne modrega pigmenta. Črno obarvana koža je namreč skozi mlečno prosojne  – biserovinaste luske videti modrikasto siva.  Kljub velikim razlikam v zunanjosti pa se vse pasme uspešno križajo med seboj. Selekcija in razvoj pasem se nadaljuje tudi v sedanjosti.

Spreminjanje barv

Povsem naravno je, da zlate ribice s starostjo spreminjajo barvo. Mladice običajne zlate ribice, ki jo najpogosteje gojimo v ribnikih, so sprva olivno rjave, kasneje pa postanejo rdeče, oranžne ali rumene barve. Barva zlatih ribic je v prvi vrsti genetsko pogojena, odvisna je od zgradbe lusk in od vrste in števila barvnih celic – kromatofor, ki vsebujejo različna barvila.V grobem so strokovnjaki prepoznali dva vzroka za spreminjanje barve pri zlatih ribicah. Prvi temelji na količini in razširjenosti pigmenta v barvnih celicah, več kot je pigmenta in širša kot je njegova razprostranjenost, bolj intezivna je barva ribe in obratno. Drug vzrok za spreminjanje barve pa tiči v spremembi števila posameznih kromatofor. Število teh se s starostjo lahko povečuje ali zmanjšuje. Pri mladih olivno rjavo obarvanih primerkih, ki postajajo oranžni se npr. zmanjšuje število črno obarvanih kromatofor, ki vsebujejo črn pigment – melanin. Barva zlate ribice se lahko spremeni kadarkoli in tudi večkrat v življenju. Povsem oranžna ribica lahko postopoma postane bela, vzrok za to tiči v zmanjševanju števila kromatofor z rdečim barvilom. Kdaj in kolikokrat se bo spremenila barva zlate ribice je odvisno predvsem od individualne genetske zasnove. Poleg dednosti pa ima na obarvanost pomemben vpliv tudi prehrana in izpostavljenost naravni sončni svetlobi.

Odsotnost želodca

Prebavni trakt zlatih ribic ne vključuje klasičnega želodca, v katerem sicer poteka prebava beljakovin. Učinkovitost prebave pri zlatih ribicah je zato omejena, čemur je prilagojena tudi sestava kakovostnejših tovarniško pripravljenih hran za zlate ribice. Te se od drugih vrst hran za ribe razlikujejo po tem, da vsebujejo manj živalskih beljakovin in več ogljikovih hidratov. Ena izmed značilnosti zlatih ribic je tudi ta, da jedo lastne iztrebke, čemur strokovno pravimo koprofagija. S takšnim dvojnim zauživanjem hrane zlate ribice delno kompenzirajo nekoliko slabšo prebavo.

Maksimalna velikost zlate ribice

Cassius auratus, zlata ribica, akvarij, akvaristika, akvarijske ribice, trgovina za male živali, ZOOTICJulija 2010 je angleški  ribič v lokalnem ribniku v mestu Poole ujel zlato ribo velikanko, ki je v dolžino merila 41 cm in tehtala 2,3 kg. Ribič je ribo vrnil v ribnik in morda bo čez nekaj let podrla svetovni rekord, ki ga zaenkrat še vedno drži doslej največja izmerjena zlata riba, ki je bila ob času merjenja dolga kar 48 cm. Rekorderka je doma na Nizozemskem. Povsem možno pa je, da v katerem izmed ribnikov plava še večji primerek od trenutno priznane rekorderke. Večina zlatih ribic, ki jih gojimo v domačih akvarijih in ribnikih pa običajno ne doseže takšne velikosti.

Maksimalna starost

V ujetništvu najdlje živeča zlata ribica doslej je zlata ribica z imenom Tish, ki je umrla pri 43 letih starosti. Povprečna življenjska doba zlatih ribic je običajno mnogo krajša. To še posebej velja za primerke, ki jih ljudje naselijo v steklene buče in premajhne akvarije, kjer zaradi neustreznih življenjskih razmer pogosto poginejo že v prvem letu po nakupu.

V akvariju

Cassius auratus, zlata ribica, akvarij, akvaristika, akvarijske ribice, trgovina za male živali, ZOOTICSteklene buče in majhni akvariji niso primerni za gojenje zlatih ribic. Zaradi neugodnega razmerje med vodno gladino in količino vode, je v buči motena oskrba z življenjsko pomembnim kisikom. To je še posebej izrazito v toplem delu leta, ko ribicam v bučki ali majhnem akvariju grozi nevarnost zadušitve zaradi pomanjkanja kisika. Majhna količina vode in odsotnost filtra povzročita nakopičenje škodljivih dušičnih spojin, kot sta amoniak in nitrit, ki povzročata zastrupitve, izbruh bolezni in prezgoden pogin živali. Tudi temperaturna nihanja, ki negativno vplivajo na zdravje rib, so v majhnem volumnu vode izrazitejša.

Zlate ribice rastejo hitro in precej onesnažujejo akvarijsko vodo, zato potrebujejo kar se da prostoren akvarij opremljen z učinkovitim filtrom, ki zagotavlja zadostno filtracijo in mešanje akvarijske vode. Zelo pomembno je, da akvarij redno čistimo. S čistilnim zvonom tedensko presesamo akvarijski pesek in pri tem zamenjamo tretjino akvarijske vode. Kljub delno rastlinojedi naravi je tudi v akvarij z zlatimi ribicami priporočljivo zasaditi žive akvarijske rastline, ki nam pomagajo vzdrževati zdrave življenjske pogoje. V ta namen uporabimo trpežne debelolistne rastline, kot so vrste iz rodov: Anubias, Microsorum, Crinum, Cryptocoryne in še nekatere. V poletnih mesecih, ko se voda močneje ogreje, je smiselno vodo dodatno prezračevati s pomočjo zračne črpalke. Ker se zlate ribice rade hranijo na akvarijskem dnu, v akvariju ne uporabljamo lomljenega peska, ki ima ostre robove. Prav tako se izogibamo vsej dekoraciji z ostrimi robovi, ob katere bi se ribice lahko poškodovale. Čeprav zlate ribice uvrščamo med hladnovodne ribe, se najbolje počutijo v temperaturnem območju 20 – 24° C. Trpežnejše pasme prenesejo tudi nižje temperature, izogibati pa se moramo hitrim temperaturnim spremembam.

V ribniku

Zlate ribice so zaradi barvitosti, trpežnosti in nizke cene najbolj priljubljene ribniške ribe. Običajne zlate ribice, shubunkine in druge “enojnorepe” pasme lahko v ribniku brez težav gojimo skozi vse leto. Pajčolanke, teleskopke, levjeglavke, orande, rdeče kapice in druge občutljivejše pasme pa lahko v ribniku gojimo le v toplejšem delu leta, ko je temperatura višja od 15° C. Mnogorepih in drugih okornejših pasem ni priporočljivo kombinirati z enojnorepimi pasmami, saj so slednje precej hitrejše plavalke in lažje tekmujejo za hrano.

Ribnik naj bo globok vsaj 80 cm, tako da tudi ob najhujši zmrzali voda ne bo zmrznila do tal. Trpežnejše pasme zlatih ribic bodo brez težav preživele zimo tudi pod ledom, v kolikor bomo ribnik še pred zmrzaljo temeljito očistili. Posebej pomembno je, da v jesenskem času po končani vegetaciji odstranimo vse odmrle rastline, kot npr. odmrle liste lokvanjev, ki močno onesnažujejo vodo v ribniku. Odstranimo tudi mulj, ki se je čez leto nabral na dnu bazena, zlate ribe se namreč nikoli ne zarinejo v blato, kot navajajo nekateri nestrokovni viri. Še pred zmrzaljo izključimo filter, ga očistimo in shranimo v zaprtem prostoru. Na vodno gladino postavimo stiroporasto ploščo, ki bo preprečevala, da bi vodna gladina v celoti zamrznila. Ribice se pozimi spustijo na dno bazena, kjer je temperatura vode približno 4° C in čakajo na pomladansko otoplitev. Zaradi nizke temperature se ribicam pozimi močno upočasni presnova, s tem pa tudi potreba po kisiku in hranilnih snoveh. Rib pozimi ne hranimo. Ko se temperatura vode spusti pod 12° C, rib v ribniku ne smemo več hraniti z običajno hrano, takrat jim ponudimo lahko prebavljivo hrano, kot je npr. Tetra Wheatgerm Sticks, ki jo ribe prebavijo kljub nizkim temperaturam.

Zlatih ribic nikoli ne spuščamo v naravno okolje

Zlata ribica je tujerodna vrsta, ki ima, v kolikor jo vnesemo v naše naravno okolje, številne, negativne in celo katastrofalne posledice za domorodne vrste rib in druge vodne organizme. Z vnašanjem tujerodnih živalskih in rastlinskih vrst v naše naravno okolje obstaja velika verjetnost vnosa patogenih bakterij, virusov, zajedavcev in drugih povzročiteljev bolezni, ki lahko resno ogrozijo obstoj avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst. Poleg tega predstavljajo tujerodne vrste tudi konkurenco avtohtonim vrstam saj z njimi tekmujejo za življenjski prostor in hrano, obstaja pa tudi velika verjetnost križanja in s tem genskega onesnaženja domorodnih vrst.  Kljub znanim in potrjenim nevarnostim vnosa tujerodnih vrst rib v naše naravno okolje je to pri nas že dolgo ustaljena in celo organizirana družinska praksa.

Preberite tudi

Sorodni prispevki

Preberite tudi...